Naše potovanje se je začelo na letališču v Ljubljani v zgodnjih večernih urah, ko je naše letalo po krajši zamudi kočno poletelo proti prvi vmesni destinaciji: Istanbul, Turčija. Po krajšem letu z nekaj turbulence smo okoli polnoči utrujeni prispeli do enega izmed največjih letališč na svetu. Kljub svoji velikosti ter mnogim ugodnostim, ki jih ponuja, istanbulsko letališče ni najprijaznejše do utrujenih popotnikov, ki bi želeli zapreti oči v udobnem ter cenovno ugodnem hotelu. Čakati smo morali 13 ur, tako da smo imeli kljub daljšem (na žalost neučinkovitem) spancu še precej časa za raziskovanje stičišča letalskih poti z vsega sveta. Naš drugi let, kot smo ugotovili šele tik pred vkrcanjem na letalo, je imel postanek v Tanzaniji. Ko smo prispeli v Lusako, je bila ura spet nekaj čez polnoč ter ponovno smo se namestili na neudobne letališke stole. Tam smo do jutra počakali na sestro Veronico, da nas in naših 200 kg prtljage zapelje v Nangomo.
S pozdravom »Welcome to Zambia«, so nas sprejeli sestra Veronica ter njena kolega iz bolnišnice in pod s sončnim vzhodom obarvanim nebom zapeljali po opravkih. Prva destinacija je bil nakupovalni center. Moj najljubši del nakupovanja je bila nabava hrane, tam se najde vse, kar bi lahko dobili tudi doma, od sojinega mleka do gala jabolk. Velika izbira nas je zamotila in preden smo opazili, je bil nakupovalni voziček do vrha poln, kar ne bi bil problem, če ne bi bil naš prevoz že v osnovi skoraj popolnoma zapolnjen s kovčki. Po logističnem izzivu nalaganja nakupljene hrane smo se zapeljali še po njihovih opravkih, izleti v Lusako niso preveč pogosti, zato je pomembno, da ga osebje bolnice dobro izkoristi. Po mnogih postankih smo se končno odpravili na pot v vasico, kjer bomo preživeli naslednje tri mesece svojega življenja - Nangomo. Vožnja je bila prijetna, ves čas nas je spremljala afriška narava, ki nas je počasi spominjala na to, da smo po dolgi poti res prišli v novo in neznano okolje, kjer je življenje precej drugačno od tega, ki smo ga vajeni.
Če je bil pogled iz avta počasno uvajanje v naše začasno življenje je bil prihod v hiško nenaden opomin, da nismo več v Sloveniji. Ko smo se uspeli namestiti, smo namreč ugotovili, da nimamo elektrike in da so zaloge vode minimalne, dovolj le za pripravo večerje ter najosnovnejše higienske potrebe, kar je bil velik šok. Na srečo so se naši kolegi, ki so bili na odpravi pred nami, znašli in kupili plinski štedilnik, s katerim smo si pripravili večerjo.
Kot se vse neizogibno obrne, se nam je zjutraj nasmehnila sreča, zbudili smo se s polnimi zalogami vode, kar je pomenilo, da se je vrnila tudi elektrika, saj se naš rezervoar polni le, kadar je prisotna. Z Žanom sva hitro zbudila še Mirjam in Hano, da smo si vsi napolnili že precej prazne telefone in druge naprave. Po zajtrku smo se lotili pospravljanja in organizacije našega bivalnega prostora – majhne hiške s tremi spalnicami, dvema tušema, dvema straniščema in kuhinjo, ki, kot smo ugotovili, več kot zadostuje za udobno življenje, če so le na voljo zadostne zaloge vode ter elektrika. Ko je bilo vse čisto in urejeno, smo se veliko boljše volje kot prejšnji večer odpravili na tržnico, ki je precej drugačna kot tiste, ki smo jih vajeni iz Slovenije. Prepričana sem, da bo o tržnici možno povedati še veliko več, saj nas vsak sprehod po peščeni cesti, ob kateri so razporejene preproste stojnice, preseneti. Tržnica je bogato založena z znanimi pridelki: zeljem, papriko, paradižnikom, vsemi možnimi vrstami fižola, jajci itd., opazili pa smo tudi veliko pridelkov, za katere nismo prepričani, kaj bi lahko bili. Kupili smo toliko zelenjave, da se nam je prodajalka smejala, najbrž si je mislila, da vsega ne bomo uspeli pojesti, kar se je izkazalo kot neresnično, saj smo bili že naslednji dan nazaj za ponoven nakup.
V nedeljo sta nas dve dekleti v zgodnjih jutranjih urah pospremili v cerkev, Nangoma je misijonska vasica, zato so nedeljske maše dobro obiskane. Potekala je podobno kot v Sloveniji, vendar z več smeha, petja ter plesa. Po končani maši nas je sestra Veronika odpeljala do hiše, v kateri živi skupaj z drugimi sestrami, kjer nas je še posebej navdušil vrt. Na njem so drevesa na katerih rastejo papaje (moje navdušenje nad sadežem je očitno prepričalo sestro Veroniko, da nam je dve dala ), nekaj mladih avokadovih dreves ter mnogo drugega rastlinja. Nato smo nadaljevali z ogledom bolnišničnega kompleksa, začeli smo z Nzimo, tamkajšnjo porodnišnico, se od tam sprehodili do Mieke, pediatričnega oddelka, nato obiskali laboratorij, prostore za slikovno diagnostiko, lekarno, sprejemne ambulante in na koncu še največji oddelek Chifuntu, namenjen interni medicini in poškodbam. V bolnišnični kuhinji nas je obdal vonj Nshime – goste bele polente, Zambijskega osnovnega živila, ki se ga čim prej želim naučiti pripraviti.
Na jutro predvidenega prvega delovnega dneva nas je presenetilo sporočilo sestre Veronike, da sta ponedeljek in torek praznika in da lahko čas izkoristimo za počitek ter prilagajanje na novo okolje. Kmalu za tem je sledilo še eno presenečenje, obisk patra Stanka Rozmana in njegove ekipe, ki so nas prišli na kratko pozdraviti in povabiti na nedeljsko mašo, ki jo bo v lokalnem jeziku vodil kar pater sam.
Po podaljšanem počitku smo z delom začeli v sredo, na jutranjem sestanku, ki ga imajo trikrat tedensko. Tam se pogovorijo o novih sprejemih, stanju na oddelkih in zalogah zdravil ter materiala v bolnišnici. Potem smo se odpravili po oddelkih, za katere smo se pripravljali doma. Sama bom tri mesece pomagala na Mieke, Hana in Žan bosta skupaj na Chifuntu, Mirjam pa v Nzimi ter, kadar je možno, v operacijski dvorani. Delo poteka od 8.00 zjutraj in se konča, ko je vso delo na oddelku narejeno, ne glede na uro, na počasne dni smo lahko doma ob 12.00, včasih pa se zavleče tudi v pozno popoldne. Organizacija dela na oddelkih se razlikuje od tiste, ki smo je vajeni v domačih kliničnih centrih, zato se za zdaj še navajamo na nov sistem, poskušamo ugotoviti potek delovnega dne, delitev nalog, izpolnjevanje obrazcev za preiskave, pisanje receptov in odpustnic. Doma smo navajeni biti obravnavani kot »študentje«, tukaj pa smo zanje že mladi zdravniki, zato nas že na prvi dan tako rekoč zadolžijo za predpisovanje terapije in planiranje obravnav. Ker se imamo še veliko za naučiti o delu v Zambiji, kjer prevladujejo drugačne bolezni in je zaradi jezika jemanje anamneze oteženo, si kljub napornem delovnem dnevu vzamemo čas, da osvežimo znanje o boleznih, s katerimi smo se srečali in predelamo lokalne smernice za obravnavo.
S tem zaključujem naše prvo poročilu o humanitarni medicinski odpravi v Nangomi in upam, da bom imela tudi v prihodnje čim več lepih izkušenj, o katerih lahko pišem.
Lp, Nina
