VESELO NA DELO

Kljub temu, da se minute in ure včasih vlečejo neskončno dolgo (posebej kadar je potrebno iti po nakupih materiala in zdravil v Lusako), dnevi večinoma bežijo in kar težko verjamem, da smo že na zadnji tretjini našega življenja v Nangomi. Velik delež teh dni predstavlja naše delo, iz tega bi lahko sklepali, da smo se nanj že popolnoma navadili, vendar nas vsak dan na oddelku pričaka kakšno presenečenje. Vsak izmed nas je zato pripravil kratek opis naših dosedanjih izkušenj v afriški bolnišnici.

Zame se je delo začelo na oddelku polnem pacientov, večinoma mlajših od 2 let, ki so imeli skoraj izključno dihalne ali črevesne okužbe, kar se je ponavljajo iz dneva v dan skoraj ves prvi mesec. Tudi obrat pacientov je bil velik, oddelek je bil pogosto prenapolnjen, na eni točki je bilo pacientov 36, kar je pomenilo, da so si morali deliti postelje ali spati na tleh. Tu in tam se je našel primer malarije, vendar, kot sem pričakovala, je v tem trenutku ni veliko, saj je v Zambiji sedaj sušno obdobje in je komarjev manj, kot v drugih sezonah. Monotono delo na oddelku se je končalo, ko so skoraj eden za drugim začeli prihajati pacienti s srpasto-celično anemijo, s katerimi se v Sloveniji nisem nikoli srečala. Nedolgo za tem so sledile še nove bolezni kot so razni hepatitisi, glomerulonefritisi ter več podhranjenih otrok, izmed katerih je bilo mnogo okuženih s HIV-om. Trenutno je delo precej pestro zaradi zastrupitev, s katerimi sem se v zadnjih 2 tednih srečala vsaj 6-krat. Med te sodijo med drugim zastrupitve z organofosfati ali kasavo, zelenjavo, ki izgleda podobno kot sladki krompir, vendar, kadar ni primerno pripravljena, lahko vodi v zastrupitev s cianidom. Ta teden sem imela priložnost uporabiti tudi svoje znanje psihiatrije, saj je bila na oddelek sprejeta pacientka s psihotično epizodo. Zaradi omejenih možnosti zdravljenja tovrstnih pacientov v Nangomi sem jo želela premestiti v Lusako, vendar je ravno v času, ko smo imeli na voljo prevoz zaradi premestitve še nekaterih drugih pacientov, izginila iz oddelka, ker so jo starši brez vednosti bolnišničnega osebja peljali k vraču. Ko sem naslednji dan pacientko iskala, sem izvedela, da se od vrača sploh niso več vrnili. Sporazumevanje je nepredvidljivo, včasih na oddelku ne najdem nikogar, ki bi znal angleško in moram narediti kar lahko s tremi besedami nyanje (enega izmed mnogih lokalih jezikov), ki jih poznam in nato poklicati sestro, da prevede še vse ostalo.

- Lp, Nina

Chifuntu je oddelek za odrasle, ki sprejme vse, ki niso otroci ali nosečnice. Na oddelku imamo od internističnih, infektoloških, nevroloških in psihiatričnih stanj do zlomov, opeklin, okuženih ran in celulitisov. Žan ima čez ženski oddelek, jaz pa moškega, kar je bila zame slaba odločitev, saj ima on ponavadi med 4-8 pacientk, jaz pa 16-20. Delo se začne zjutraj, zatem ko so, vsaj tako vsak dan znova upava, zmerjeni vitalni znaki in že zbrani vsi laboratorijski izvidi iz prejšnjega dne. Včasih se nama pri delu pridružita Mr. Chapa in Mr. Miti, ki sta po izobrazbi nekaj med zdravstvenim tehnikom in zdravnikom, včasih pa pride na oddelek Dr. Mbambo - glavni zdravnik bolnišnice. Ob torkih in četrtkih sva skoraj vedno sama, saj takrat cel dan opravljajo operacijske posege. Najino delo obsega pregled bolnika, predpisovanje napotnic za razne preiskave in predpisovanje terapije. Z anamnezo imava še največ težav, saj večina pacientov ne zna angleško, najina nyanja pa ni ravno blesteča. Ponavadi nama pomagajo študenti, ko jih ni, pa se naju včasih usmili kakšna bolj prijazna sestra. Kljub prevajalcem je anamneza še vedno težka, saj se mnogo stvari izgubi v prevodu, pogosto sva tudi opazila, da najini prevajalci radi odgovarjajo kar namesto bolnika. Klinični pregled je že lažje izvesti, edino res presenetljivo težko jim je razložiti, kako globoko dihati, da lahko med poslušanjem pljuč kaj slišiva. V bolnišnici v laboratoriju lahko izmerijo hemogram in diferencialno krvno sliko, ureo, kreatinin, ALT, AST in skupni bilirubin. Kri lahko pregledajo tudi mikroskopsko, naredijo še analizo urina in blata, lahko pa testiramo še za malarijo, tuberkulozo, hepatitis B in HIV. Bolnica ima tudi RTG in tehnike, ki delajo preiskave z ultrazvokom. Najino delo najbolj demotivira to, ko med pregledom pacientovih dokumentov vidiva prazne obrazce za laboratorij ali radiološke preiskave. Še večji udarec je, ko opaziva, da pacientom niso dali predpisane terapije, ker “je zdravila zmanjkalo” - zdravilo pa je slabih 20 metrov stran v lekarni. Včasih nama je hudo, ker se tako trudiva za paciente pa se nič ne pozna, ker se veliko navodil ne izvede. Vseeno so na oddelku delavci, na katere se vedno lahko zaneseva in so nama v neskončno pomoč. Kljub najinemu trudu veliko pacientov umre. Hudo nama je, ko umirajo zaradi stvari, ki bi jih lahko v Sloveniji tako rekoč brez problema pozdravili. Po drugi strani pa se veseliva, ko lahko kakšnega pacienta, ki je bil dolgo hospitaliziran končno odpustiva domov in ga čez kakšna 2 tedna vidiva na kontroli popolnoma zdravega. Bolje se počutiva tudi, ko lahko za kakšnega paliativnega pacienta urediva protibolečinsko terapijo in mu omogočiva manj bolečo smrt.

- Lp, Hana in Žan

Sama sem se spopadla z delom na Nzimi - oddelku za ginekologijo in predvsem porodništvo. Nzima je verjetno najbolj urejen in utečen izmed vseh oddelkov. Nosečnice so namreč v očeh Zambijcev daleč najbolj pomembne, zato se zanje se posebej potrudijo. Povprečno se na teden rodi okoli 70 otrok, zaposleni tam pa so mojstri svoje obrti, babice praktično same vodijo porodno sobo, zdravnika se pokliče samo ob komplikacijah ali pa, ko je potrebno porod izvesti s carskim rezom. Poleg porodov se na oddelku obravnavajo se okužbe sečil, hipertenzija v nosečnosti ter splavi. Na začetku sem bila kar malo živčna, saj je to eno od področij medicine, s katerim imam najmanj izkušenj, vendar me je odlični oddelčni zdravnik hitro uvedel v delo, tako, da se lahko spopadam z izzivi, ki jih ženskam prinaša nosečnost. Kot kirurginji po srcu pa so mi seveda najbolj všeč carski rezi, ki jih ne manjka. Kljub vsemu trudu pa se zadeve včasih slabo iztečejo. Bila sem priča tako materinski kot smrti novorojenčka, ki sta na moji smrti nevajeni duši pustili pečat. Tu Afričani smrt dojemajo kot nekaj, kar enostavno spada zraven k življenjski izkušnji – na svet spraviš ogromno novorojenčkov, nekatere pa pac zgubiš.

- Lp, Mirjam

(ZELO) POČASI PO OPRAVKIH

Dva tedna sta minila odkar sem nazadnje pisala, kaj počnemo v daljni Zambiji, sedaj se skoraj več ne spomnim, kaj sem že  povedala. Življenje je za nas večinoma, podobno kot vreme, iz dneva v dan enako, nekajkrat na teden pa se vseeno zgodi kaj novega, kar prekine rutino.

Tako se je naš predprejšnji ponedeljek začel z jutranjim sestankom, na katerem so povedali, da bolnišnica nima več filma za rentgenske posnetke in da ga je nujno potrebno kupiti v Lusaki. V Lusako se po samo eno stvar ne splača voziti, gorivo je, kot sem že enkrat omenila, precej drago, avtomobili so manj ekonomični in obilno naloženi, kar še poveča porabo. Zato je bil sklican nujen sestanek glede nabave zdravil in drugega materiala, kar je pomemben del naših zadolžitev v nangomski bolnišnici. Izkazalo se je, da je zmanjkalo tudi precej zdravil in da je potrebno napolniti zaloge medicinskega materiala, kar je še doprineslo k urgentnosti nakupa. Takoj po sestanku, na katerem smo dopolnili seznam, sem, kot se le da hitro, poslala ponudbe na različna farmacevtska podjetja, da pošljejo trenutne cene, ki jih je nato potrebno pregledati in od vsakega ponudnika izbrati najcenejšo različico izdelka. Do večera sem dobila le eno ponudbo, katere končna cena je bila višja, kot bi si jo želeli, vendar še vseeno sprejemljiva. Naslednje jutro sva se z Žanom odpravila v Lusako z načrtom, da bova vse opravila hitro in učinkovito – morala bi vedeti, da temu ne bo tako. Na najina vrata je zjutraj potrkal voznik, ki naju je prosil, če gre lahko z nami tudi laborantka, ki se odpravlja na izobraževanje. Med vožnjo sem prejela še nekaj ponudb in na hitro sva sestavila seznam za vsako izmed lekarn, ki jih je potrebno obiskati. Čas najinega potovanja v Lusako se je podaljšal, vendar je bilo več kot vredno, saj se je cena s tem znižala za skoraj 20%. Nabava materiala je časovno zahtevna, ne samo zaradi vožnje po natrpanih mestnih cestah, temveč tudi, ker material za nas ni vnaprej pripravljen in ker je potrebno pregledati vsak izdelek, ki ga kupimo. Seznam postankov se podaljšuje tudi nepričakovano, zatem ko smo vse potrebno za bolnišnico uspešno naložili v avto, smo se zapeljali do samostana, kjer so nam sestre v prtljažnik naložile zaboj poln jajc, po tem, ko smo odložili laborantko, pa je voznik skočil še v trgovino z okni. Takrat sva bila oba že preveč utrujena, da bi se sploh vprašala, čemu se ustavljamo tam. Domov sva se vsa izčrpana od vročine in upanja, da bo že končno konec opravkov, vrnila v zgodnjih večernih urah.

Naslednji dan smo na jutranjem sestanku ponovno poslušali o pomanjkanju goriva, za ta mesec so namreč že prekoračili predvideno porabo, kar je sestri Veroniki povzročalo veliko skrbi, saj je predstavljalo problem v primeru nujnega prevoza pacienta v UTH – univerzitetno bolnišnico v Lusaki, kamor so premeščeni določeni pacienti, ki jih ni možno zdraviti v Nangomi. Ker smo bili tako uspešni pri iskanju najugodnejše ponudbe zdravil in materiala, nam je za ta mesec ostalo še kar nekaj sredstev, ki jih lahko namenimo bolnišnici. Tako smo se odločili precej povečati količino denarja za nujne prevoze pacientov, kar se je hitro izkazalo kot uporabno, saj smo že v petek v Lusako poslali kar tri, tega se je razveselila tudi sestra Veronika, ki je povedala, da lahko sedaj končno mirno spi.

Že od prihoda dalje vsi razmišljamo o možnih popravilih in izboljšavah svojega oddelka. Mirjam, ki v operacijski dvorani preživlja največ časa, je v zadnjem času večkrat omenila, da okna v operacijski dvorani ne izgledajo tako, kot da zagotavljajo primerno sterilno okolje. To so opazili tudi ostali člani operacijske ekipe pa tudi sestra Veronika, ki mi je na poti do zakupa goriva na bližnji bencinski črpalki omenila, da je menjava oken planirana v kratkem. Naši načrti so lepo sovpadali, tako da smo se ponudili, da jo z veseljem financiramo mi. Kot je bil trend tistega tedna, da se nas o vsem, kar je potrebno narediti, obvesti zadnji trenutek, smo že prihodnji dan v Lusako po nova okna poslali junaka Žana, ki je imel še večjo nesrečo kot prejšnjikrat, saj se je vrnil šele ponoči.

Z našim julijskim prispevkom k delovanju in izboljšanju bolnišnice smo kar zadovoljni, saj lahko iz prve roke vidimo, da smo se osredotočili na trenutne pomembne reči. Mesec se približuje koncu in s tem se bliža tudi konec veljavnosti naše vize, ki smo jo dobili od vstopu v državo. Po nove smo se odpravili zadnji dan misleči, da je Mumbwa, kamor so to hodili urejati člani predhodnih odprav, samo 20 minut stran od Nangome in da zagotovo ne bo tudi tukaj potrebno opraviti še kakšnih drugih stvari – ponovna zmota iz naše strani. Pripravljeni za odhod smo zjutraj izvedeli, da je odhod zamaknjen, saj je glavni zdravnik, dr. Mbambo zbolel, in moramo njegove vzorce krvi peljati v bolnišnico v Mumbwi, da opravijo potrebne analize, saj oprema v našem laboratoriju že približno dva tedna ne dela. Uro in pol pozneje smo se končno odpravili na upravo za imigracijo in uspešno dobili dovoljenje, da še en mesec preživimo v Zambiji. Česar pa nismo pričakovali je, da se bo naš voznik, ki je potreboval »samo 20 minut«, da odnese vzorce, po nas vrnil uro in pol zatem, ko smo uredili vize. Čakanje na vročem soncu nas je ponovno opomnilo, da čas tukaj teče drugače in da za razliko od hitrega evropskega življenja, tu nikamor ni potrebno hiteti, saj se bo slej kot prej, vse uredilo.

Slika: nangomska bolnišnica, OPD (na desni) in Chifuntu (naravnost).

Lp Nina

KULTURNI ŠOK, KAJ JE TO?

Prilagajanje na življenje je bilo veliko lažje, kot smo si predstavljali. Na Tropskem vikendu - pripravah na odprave v trope v okviru izbirnega predmeta, je bilo veliko govora o kulturnem šoku. Mislili smo, da se bomo morali vsaj prvih nekaj tednov prilagajati na nov ritem in tuje okolje, vendar – bodisi ker smo se o odpravi dobro pozanimali od številnih kolegov bodisi zaradi velikega šoka ob samem prihodu, ko smo naenkrat ostali brez elektrike in vode, smo se na novo rutino navadili že pred koncem prvega delovnega tedna.

Življenje v Nangomi je umirjeno in hkrati živahno. Na peščenih cestah, ki obdajajo naš domač bolnišnični kompleks, ni ljudi, ki bi neučakano hiteli po opravkih, temveč se sprehajajo počasi in se z nasmehom na obrazu ustavljajo ter pogovarjajo s prodajalci na stojnicah. Tudi nas nenehno ogovarjajo s »Hello, how are you?« in »What's your name?«, včasih k nam pritečejo tudi otroci, s katerimi smo dobro seznanjeni, saj vsak dan pred našo hiško čakajo, da ura odbije »seventeen hours«, kot pravijo. Takrat jim prinesemo papir, pobarvanke, številne pisane flumastre ter voščenke, s katerimi nato vse do mraka veselo ustvarjajo.

Kljub temu, da življenje poteka počasi, se na naše presenečenje nikoli ne ustavi, ko zgodaj zvečer sonce zaide, se začne glasba, ki ne preneha vse do zgodnjih jutranjih ur, včasih jo lahko poslušam celo, ko si pripravljam jutranjo kavo. Nangoma ima nenavaden učinek na spanje, ugotovili smo, da imamo vsi štirje člani odprave od prihoda vsak dan žive sanje, morda je to stranski učinek antimalarikov ali pa posledica Zambijskih ritmov, ki odmevajo po vasi, ko se zvečer namestimo v z mrežami obdane postelje. Zvoki življenja niso naš edin nov stalen spremljevalec, kamorkoli gremo, vidimo dim ter vohamo sedaj že dobro poznan vonj goreče plastike. Še zdaj ne vemo, če ima Zambija kje vzpostavljen drugačen način odstranjevanja odpadkov, vse kar smo do sedaj videli, so številne luknje, v katerih se žgejo smeti, v Nangomi ima tak »koš« praktično vsaka hiša. Kakšen vpliv bo to imelo na našo pljučno funkcijo v prihodnosti, ne vem, vendar sem se na vonj navadila že do te mere, da sploh več ne razmišljam o tem.

Življenje v naši zambijski hiški postaja iz dneva v dan bolj udobno in domače. Od prihoda smo celo uspeli vzpostaviti dostop do tople vode, ki naredi vso razliko v hladnih večernih urah. Tudi izklopi elektrike so bili v zadnjem tednu manj pogosti, zdaj se počutimo že skoraj razvajeno. Voda, ki priteče iz pipe, načeloma ni pitna, zato je potrebno pitno vodo prinesti v večjih pakiranjih iz Lusake ali jo sproti kupovati na tržnici. Tekom tedna so se zaloge vode hitro manjšale in ker se v bližini dobijo samo majhne plastenke, ki jih moramo nato na vrtu sežgati in podihati, smo se odločili poiskati trgovino, kjer bi lahko z vodo napolnili velike kontejnerje. Tako sva se z Žanom po nakupih odpravila 1 km stran od doma, kar se ne sliši kot naporen sprehod, dokler ni potrebno pod žgočim soncem nositi 20 L vode.

Od prihoda na modrem nebu nisem zasledila niti enega oblačka, vremenska napoved je enaka za vsak dan v tednu in bo najbrž ostala nespremenjena še dolgo po našem odhodu, vse do začetka poletja in deževne sezone. Naše poletje oziroma zima bo izgleda zmerom sončna z 28 stopinjami čez dan. Za razliko od dni so noči v centralnem delu Afrike hladne, temperature padejo tudi pod 10 stopinj, kar za nas sicer ne predstavlja problema, saj se na tržnici najdejo debele odeje po ugodnih cenah, ki nas prijetno grejejo med spanjem.

Do sedaj smo imeli že nekaj priložnosti bolje raziskati okolico, tako pater Stanko kot sestra Veronika sta nas popeljala okoli kompleksa, ogledali smo si, kje živijo sestre, zdravniki in drugo osebje, sprehodili smo se okoli vseh oddelkov in izvedeli izvor njihovih imen, mimo hiške, v kateri nosečnice tudi po več tednov čakajo na porod, smo prišli do stare delavnice, nogometnega igrišča in hleva, v katerem je obilica malih in velikih prašičev. Za vsak del kompleksa nam je pater Stanko povedal vsaj eno zgodbo. Sami smo raziskovanje okolice še nekoliko razširili, zelo po slovensko smo se odpravili na bližnji hrib, ki sameva, obdan z obširno ravnino. Pogled z vrha je bil nedvomno vreden strmega vzpona po neravnem terenu, odmikanja številnih suhih vej in pikajočega nizkega rastja, kar pa v prihodnje ne bo problem, saj bomo prosili dr. Phirija, da nam pokaže pravo pot, ki smo jo sami prvič popolnoma zgrešili. Kljub ravnini je tek okoli Nangome izziv, posebej za tiste, ki so nagnjeni k poškodbam sklepov, potke so prekrite z luknjami in kamni, ob katere se hitro spotakneš. Posebno težko je biti pozoren na to, kje stopaš, ko te naokrog obdaja tako lep razgled. Tudi v sušnem obdobju je narava prekrasna, neskončna ravnina prekrita s palmami in manjšimi njivami se razprostira kamor seže pogled, jutranje sonce pa jo obarva v tisoč odtenkov oranžne.

Lp, Nina