Dva tedna sta minila odkar sem nazadnje pisala, kaj počnemo v daljni Zambiji, sedaj se skoraj več ne spomnim, kaj sem že povedala. Življenje je za nas večinoma, podobno kot vreme, iz dneva v dan enako, nekajkrat na teden pa se vseeno zgodi kaj novega, kar prekine rutino.
Tako se je naš predprejšnji ponedeljek začel z jutranjim sestankom, na katerem so povedali, da bolnišnica nima več filma za rentgenske posnetke in da ga je nujno potrebno kupiti v Lusaki. V Lusako se po samo eno stvar ne splača voziti, gorivo je, kot sem že enkrat omenila, precej drago, avtomobili so manj ekonomični in obilno naloženi, kar še poveča porabo. Zato je bil sklican nujen sestanek glede nabave zdravil in drugega materiala, kar je pomemben del naših zadolžitev v nangomski bolnišnici. Izkazalo se je, da je zmanjkalo tudi precej zdravil in da je potrebno napolniti zaloge medicinskega materiala, kar je še doprineslo k urgentnosti nakupa. Takoj po sestanku, na katerem smo dopolnili seznam, sem, kot se le da hitro, poslala ponudbe na različna farmacevtska podjetja, da pošljejo trenutne cene, ki jih je nato potrebno pregledati in od vsakega ponudnika izbrati najcenejšo različico izdelka. Do večera sem dobila le eno ponudbo, katere končna cena je bila višja, kot bi si jo želeli, vendar še vseeno sprejemljiva. Naslednje jutro sva se z Žanom odpravila v Lusako z načrtom, da bova vse opravila hitro in učinkovito – morala bi vedeti, da temu ne bo tako. Na najina vrata je zjutraj potrkal voznik, ki naju je prosil, če gre lahko z nami tudi laborantka, ki se odpravlja na izobraževanje. Med vožnjo sem prejela še nekaj ponudb in na hitro sva sestavila seznam za vsako izmed lekarn, ki jih je potrebno obiskati. Čas najinega potovanja v Lusako se je podaljšal, vendar je bilo več kot vredno, saj se je cena s tem znižala za skoraj 20%. Nabava materiala je časovno zahtevna, ne samo zaradi vožnje po natrpanih mestnih cestah, temveč tudi, ker material za nas ni vnaprej pripravljen in ker je potrebno pregledati vsak izdelek, ki ga kupimo. Seznam postankov se podaljšuje tudi nepričakovano, zatem ko smo vse potrebno za bolnišnico uspešno naložili v avto, smo se zapeljali do samostana, kjer so nam sestre v prtljažnik naložile zaboj poln jajc, po tem, ko smo odložili laborantko, pa je voznik skočil še v trgovino z okni. Takrat sva bila oba že preveč utrujena, da bi se sploh vprašala, čemu se ustavljamo tam. Domov sva se vsa izčrpana od vročine in upanja, da bo že končno konec opravkov, vrnila v zgodnjih večernih urah.
Naslednji dan smo na jutranjem sestanku ponovno poslušali o pomanjkanju goriva, za ta mesec so namreč že prekoračili predvideno porabo, kar je sestri Veroniki povzročalo veliko skrbi, saj je predstavljalo problem v primeru nujnega prevoza pacienta v UTH – univerzitetno bolnišnico v Lusaki, kamor so premeščeni določeni pacienti, ki jih ni možno zdraviti v Nangomi. Ker smo bili tako uspešni pri iskanju najugodnejše ponudbe zdravil in materiala, nam je za ta mesec ostalo še kar nekaj sredstev, ki jih lahko namenimo bolnišnici. Tako smo se odločili precej povečati količino denarja za nujne prevoze pacientov, kar se je hitro izkazalo kot uporabno, saj smo že v petek v Lusako poslali kar tri, tega se je razveselila tudi sestra Veronika, ki je povedala, da lahko sedaj končno mirno spi.
Že od prihoda dalje vsi razmišljamo o možnih popravilih in izboljšavah svojega oddelka. Mirjam, ki v operacijski dvorani preživlja največ časa, je v zadnjem času večkrat omenila, da okna v operacijski dvorani ne izgledajo tako, kot da zagotavljajo primerno sterilno okolje. To so opazili tudi ostali člani operacijske ekipe pa tudi sestra Veronika, ki mi je na poti do zakupa goriva na bližnji bencinski črpalki omenila, da je menjava oken planirana v kratkem. Naši načrti so lepo sovpadali, tako da smo se ponudili, da jo z veseljem financiramo mi. Kot je bil trend tistega tedna, da se nas o vsem, kar je potrebno narediti, obvesti zadnji trenutek, smo že prihodnji dan v Lusako po nova okna poslali junaka Žana, ki je imel še večjo nesrečo kot prejšnjikrat, saj se je vrnil šele ponoči.
Z našim julijskim prispevkom k delovanju in izboljšanju bolnišnice smo kar zadovoljni, saj lahko iz prve roke vidimo, da smo se osredotočili na trenutne pomembne reči. Mesec se približuje koncu in s tem se bliža tudi konec veljavnosti naše vize, ki smo jo dobili od vstopu v državo. Po nove smo se odpravili zadnji dan misleči, da je Mumbwa, kamor so to hodili urejati člani predhodnih odprav, samo 20 minut stran od Nangome in da zagotovo ne bo tudi tukaj potrebno opraviti še kakšnih drugih stvari – ponovna zmota iz naše strani. Pripravljeni za odhod smo zjutraj izvedeli, da je odhod zamaknjen, saj je glavni zdravnik, dr. Mbambo zbolel, in moramo njegove vzorce krvi peljati v bolnišnico v Mumbwi, da opravijo potrebne analize, saj oprema v našem laboratoriju že približno dva tedna ne dela. Uro in pol pozneje smo se končno odpravili na upravo za imigracijo in uspešno dobili dovoljenje, da še en mesec preživimo v Zambiji. Česar pa nismo pričakovali je, da se bo naš voznik, ki je potreboval »samo 20 minut«, da odnese vzorce, po nas vrnil uro in pol zatem, ko smo uredili vize. Čakanje na vročem soncu nas je ponovno opomnilo, da čas tukaj teče drugače in da za razliko od hitrega evropskega življenja, tu nikamor ni potrebno hiteti, saj se bo slej kot prej, vse uredilo.
Slika: nangomska bolnišnica, OPD (na desni) in Chifuntu (naravnost).
Lp Nina
Comments