Prilagajanje na življenje je bilo veliko lažje, kot smo si predstavljali. Na Tropskem vikendu - pripravah na odprave v trope v okviru izbirnega predmeta, je bilo veliko govora o kulturnem šoku. Mislili smo, da se bomo morali vsaj prvih nekaj tednov prilagajati na nov ritem in tuje okolje, vendar – bodisi ker smo se o odpravi dobro pozanimali od številnih kolegov bodisi zaradi velikega šoka ob samem prihodu, ko smo naenkrat ostali brez elektrike in vode, smo se na novo rutino navadili že pred koncem prvega delovnega tedna.
Življenje v Nangomi je umirjeno in hkrati živahno. Na peščenih cestah, ki obdajajo naš domač bolnišnični kompleks, ni ljudi, ki bi neučakano hiteli po opravkih, temveč se sprehajajo počasi in se z nasmehom na obrazu ustavljajo ter pogovarjajo s prodajalci na stojnicah. Tudi nas nenehno ogovarjajo s »Hello, how are you?« in »What's your name?«, včasih k nam pritečejo tudi otroci, s katerimi smo dobro seznanjeni, saj vsak dan pred našo hiško čakajo, da ura odbije »seventeen hours«, kot pravijo. Takrat jim prinesemo papir, pobarvanke, številne pisane flumastre ter voščenke, s katerimi nato vse do mraka veselo ustvarjajo.
Kljub temu, da življenje poteka počasi, se na naše presenečenje nikoli ne ustavi, ko zgodaj zvečer sonce zaide, se začne glasba, ki ne preneha vse do zgodnjih jutranjih ur, včasih jo lahko poslušam celo, ko si pripravljam jutranjo kavo. Nangoma ima nenavaden učinek na spanje, ugotovili smo, da imamo vsi štirje člani odprave od prihoda vsak dan žive sanje, morda je to stranski učinek antimalarikov ali pa posledica Zambijskih ritmov, ki odmevajo po vasi, ko se zvečer namestimo v z mrežami obdane postelje. Zvoki življenja niso naš edin nov stalen spremljevalec, kamorkoli gremo, vidimo dim ter vohamo sedaj že dobro poznan vonj goreče plastike. Še zdaj ne vemo, če ima Zambija kje vzpostavljen drugačen način odstranjevanja odpadkov, vse kar smo do sedaj videli, so številne luknje, v katerih se žgejo smeti, v Nangomi ima tak »koš« praktično vsaka hiša. Kakšen vpliv bo to imelo na našo pljučno funkcijo v prihodnosti, ne vem, vendar sem se na vonj navadila že do te mere, da sploh več ne razmišljam o tem.
Življenje v naši zambijski hiški postaja iz dneva v dan bolj udobno in domače. Od prihoda smo celo uspeli vzpostaviti dostop do tople vode, ki naredi vso razliko v hladnih večernih urah. Tudi izklopi elektrike so bili v zadnjem tednu manj pogosti, zdaj se počutimo že skoraj razvajeno. Voda, ki priteče iz pipe, načeloma ni pitna, zato je potrebno pitno vodo prinesti v večjih pakiranjih iz Lusake ali jo sproti kupovati na tržnici. Tekom tedna so se zaloge vode hitro manjšale in ker se v bližini dobijo samo majhne plastenke, ki jih moramo nato na vrtu sežgati in podihati, smo se odločili poiskati trgovino, kjer bi lahko z vodo napolnili velike kontejnerje. Tako sva se z Žanom po nakupih odpravila 1 km stran od doma, kar se ne sliši kot naporen sprehod, dokler ni potrebno pod žgočim soncem nositi 20 L vode.
Od prihoda na modrem nebu nisem zasledila niti enega oblačka, vremenska napoved je enaka za vsak dan v tednu in bo najbrž ostala nespremenjena še dolgo po našem odhodu, vse do začetka poletja in deževne sezone. Naše poletje oziroma zima bo izgleda zmerom sončna z 28 stopinjami čez dan. Za razliko od dni so noči v centralnem delu Afrike hladne, temperature padejo tudi pod 10 stopinj, kar za nas sicer ne predstavlja problema, saj se na tržnici najdejo debele odeje po ugodnih cenah, ki nas prijetno grejejo med spanjem.
Do sedaj smo imeli že nekaj priložnosti bolje raziskati okolico, tako pater Stanko kot sestra Veronika sta nas popeljala okoli kompleksa, ogledali smo si, kje živijo sestre, zdravniki in drugo osebje, sprehodili smo se okoli vseh oddelkov in izvedeli izvor njihovih imen, mimo hiške, v kateri nosečnice tudi po več tednov čakajo na porod, smo prišli do stare delavnice, nogometnega igrišča in hleva, v katerem je obilica malih in velikih prašičev. Za vsak del kompleksa nam je pater Stanko povedal vsaj eno zgodbo. Sami smo raziskovanje okolice še nekoliko razširili, zelo po slovensko smo se odpravili na bližnji hrib, ki sameva, obdan z obširno ravnino. Pogled z vrha je bil nedvomno vreden strmega vzpona po neravnem terenu, odmikanja številnih suhih vej in pikajočega nizkega rastja, kar pa v prihodnje ne bo problem, saj bomo prosili dr. Phirija, da nam pokaže pravo pot, ki smo jo sami prvič popolnoma zgrešili. Kljub ravnini je tek okoli Nangome izziv, posebej za tiste, ki so nagnjeni k poškodbam sklepov, potke so prekrite z luknjami in kamni, ob katere se hitro spotakneš. Posebno težko je biti pozoren na to, kje stopaš, ko te naokrog obdaja tako lep razgled. Tudi v sušnem obdobju je narava prekrasna, neskončna ravnina prekrita s palmami in manjšimi njivami se razprostira kamor seže pogled, jutranje sonce pa jo obarva v tisoč odtenkov oranžne.
Lp, Nina
Comentarios